Hej!
Za mano je (bolj ali manj) uspešno izpitno obdobje. Končno. Imel sem že dosti vsega, prav ni bilo več energije in motiva za sedenje za zvezki, ko pa so zunaj tako lepi, sončni topli dnevi 🙂 Ajj, no mogoče niso tako sončni in tako lepi in tako topli kot jih opisujem, a vseeno, ste prišli do bistva.
Iztok in jaz sva se odpravila tik čez mejo (meja je relativna, srce nima meja) v sosednjo Avstrijo in sicer v kraj imenovan Labot (ali Lavamünd v germanščini) na tako imenovani Klettergärten ali plezalne vrtove ali pa na ferato po domače. Kakor ti je ljubše 🙂
Hitro in vrlo sva zagrizla v klanec, po katerem se pride tik pod steno (cca. 4 minute in 27 sekund) in že so bili prvi pomisleki o prenehanju ture (kondicija ima tudi svoje meje).
Šalo na stran, zelo sva se veselila te dogodivščine. Hopa cupa sva imela samovarovalne komplete in čelade na sebi in sva šla proti vrhu. Sama pot brez posebnosti, malce strmo, a lepo!
Če bi lahko roke govorile bi se zagotovo zelo pritoževale 🙂 No, tako hudo spet ni bilo, se je bilo pa potrebno vseeno malo potruditi da si lahko prišel varno do vrha.
Po dobrih 23-26 minutah ob klinih, skobah in zajlah sva prišla iz težjega dela ferate na pot proti cerkvici, kjer sva se ob razgledu po dolini Drave vsaj malo odpočila telo in duha in roke. Pot navzdol je minila hitro in z zapleti (ja, sva malo ‘zalutala’, nič hudega).
Pa fajn mi bod do naslednjič,
Andrej
dreixc.wordpress.com 